O Filipu Pericu ni nihče obširneje pisal. Ohranjena in objavljena je njegova avtobiografija, napisana leta 1945. V tem spisu je kar bežal skozi svoje življenje, zato v njem najdemo več neznanih in nepojasnjenih prigod. Srednjo šolo je končal leta 1907 na tedanji nemški gimnaziji v Gorici. Po petih letih študija romanistike in slavistike je uspešno diplomiral na dunajski univerzi.
Leta njegove mladosti in študija so bila polna svetovnega družbenega nemira. Pri Slovencih se je ta čas kazal zlasti v pričakovanju negotovega razvoja notranjih in zunanjih političnih razmer v Avstro-Ogrski. Posebno primorski Slovenci so zaradi imperializma Italije, ki ga je skrivala v hotenju, da se narodnostno združi, iskali rešitve v skupnem političnem nastopu južnih Slovanov in Slovanov sploh. Ta politični navdih je bil zlasti močan pri mladih izobražencih. Prav zaradi te situacije lahko razumemo odločitev mladega profesorja Perica, ki se je odpovedal službi suplenta na goriški realki in se jeseni leta 1913 odločil za službo gimnazijskega profesorja v kraljevini Črna gora, v mestih Podgorica in Plevlje. Tam je učil le eno leto, saj je prišlo konec julija 1914 do vojne med Avstro-Ogrsko in Srbijo, ta pa se je kmalu razvila v prvo svetovno vojno.
Peric se ni odzval na avstroogrski mobilizacijski poziv. Sklenil je, da se bo vojne udeležil na strani Črne gore in Srbije. Ko je bil v Črni gori šolski pouk prekinjen je postal črnogorski vojak, se bojeval na področju Plevlja ter se po zlomu Srbije in Črne gore s sobojevniki preko Albanije umaknil na obalo Jadrana. Od tu je po morski poti prišel v Francijo, kjer je stopil v službo črnogorske begunske vlade in bil zaposlen v prosvetnem in v zunanjem ministrstvu. To delo je opravljal do konca leta 1918, ko je očitno nezadovoljen s potekom zedinjenja Jugoslavije pod vodstvom Srbije, sklenil, da se vrne v domače kraje. Sredi leta 1919 je bil v Ljubljani.
Prav v zvezi z dogodki v Črni gori ni nepomembno vedeti, da je učiteljsko službo tod, kot avstroogrski okupacijski vojak, opravljal goriški šolnik Hubert Močnik, in da je bil profesor državne slovenske gimnazije v Gorici Anton Sovre med vojno v vojaški službi na Cetinju.
Na sugestijo takratnega pomembnega slovenskega politika, ajdovskega rojaka, pravnika Frana Vodopivca se je odločil za preselitev na Primorsko, kjer je zaradi izselitve, zlasti v Trstu in Gorici, primanjkovalo slovenskih ljudi z intelektualnimi poklici. Podobno sta se takrat odločila v Ljubljani živeča politik in urednik dr. Engelbert Besednjak in pisatelj France Bevk.
V začetku leta 1920, ko je Peric prispel v Trst, je sodeloval v uredništvu narodnjaško usmerjenega dnevnika Edinost, po odhodu dr. Besednjaka je Peric prevzel mesto glavnega urednika.
Edinost je v Trstu izhajala takrat že skoraj pol stoletja, od leta 1894 se je preoblikovala v dnevnik. V času po prvi svetovni vojni je bila edini dnevnik, ki je prihajal med primorske Slovence, saj so bili tovrstni stiki med matico in okupiranimi kraji takrat prekinjeni. Peric je list urejal vse do njegove nasilne ukinitve v začetku septembra 1928. Zadnja leta bivanja v Trstu je urejal dijaško oziroma družinsko revijo Naš glas.
Za urednika Slovenskega lista je bila, zlasti od prihoda fašizma na oblast dalje, težka naloga ohranjati časnik pri življenju. Primorski antifašist dr. Dorče Sardoč, rojak iz Slivnega pri Nabrežini, se spominja, da je bil takrat v domala vsakodnevnih stikih s prof. Pericem in je vedel za težave, ki sta jih urednik in njegov list doživljala in premagovala. Tako piše Sardoč: »Venomer so ga klicali na kvesturom in prefekturo. Zaradi tega je veliko trpel. Uredniško delo ga je spravljalo v zadrego, saj so morali neizobraženi ljudje pisati uvodnike, v katerih ni smelo biti nič političnega, kaj šele kaka ost proti fašizmu, Bil je nemogoč položaj ... in pred ukinitvijo lista je Peric dobil pravcati kompleks pred prefektom in kvestorjem, a je vseeno pogumno vztrajal na svojem mestu.« Postal je »frontni žurnalist« kot je označil svoje tedanje sedemletno pisanje in uredovanje. Pri tem je še omenil, da je postajal čedalje bolj osamljen, tudi zaradi nemoči, ki mu jo niso zmogli ali znali nuditi predstavniki ilegalnega slovenskega delovanja v Trstu. Jugoslovanski konzul v Trstu mu je obljubil, da mu bo v primeru uradne prepovedi lista Edinost, priskrbel službo v Jugoslaviji.
Analiza Pericovega pisanja in urednikovanja še ni bila opravljena, če sodimo po objavah. Ni mi pa znano, da bi se o tem pisala kakšna diplomska ali podobna naloga. Do prihoda fašizma na oblast in do nastopa ostrejšega režima se je Peric v svojem pisanju in v uredniški politiki loteval problemov slovenske/slovanske manjšine v Italiji, pisal je tudi o jugoslovanskih problemih ter o zadevah slovanskega sveta, zlasti Sovjetske zveze. Objavljal je tudi v revijah Naš glas in Pravni vestnik.
Kot urednik je bil Peric pod stalnim policijskim nadzorom. Iz uradnih poročil izvemo, da je sodeloval okoli leta 1927 pri snujoči se Zvezi iredentistov. Bila naj bi nekakšna bojevita opozicija slovenske mladine zoper bolj umirjene oblike nasprotovanja fašizmu, ki naj bi jo zastopali starejši predstavniki slovenske politike v Trstu. Te Pericove dejavnosti njegovi spomini ne potrjujejo.
Poleti leta 1929 je Peric legalno zapustil Trst in se naselil v Ljubljani z namenom, da opravlja svoje poklicno pedagoško delo. Najprej je bil sicer zaposlen v uredništvu časnika Jugoslovan. Ker mu oblasti v Beogradu niso priznale profesorskega izpita, ki ga je opravil na Dunaju še v avstrijskih časih, je začel delati kot suplent in leta 1933 opravil tudi profesorski izpit, da je lahko opravljal pedagoško skužbo na različnih srednjih šolah v Ljubljani.
Ob italijanski okupaciji t. i. Ljubljanske pokrajine je imel znova opraviti z italijanskimi policijskimi organi, ki so ga osumili sodelovanja s primorskimi borbenimi antifašisti. Danes jih poznamo s skupnim imenom tigrovci. V preiskavi je Peric izključil vsako povezavo s tigrovskim gibanjem, a je pri tem pomislil, kot piše v spominih, »da moja vest glede terorizma kljub vsemu ni bila popolnoma čista. Sam sicer nisem nikoli bil član nobene teroristične organizacije, toda bil sem krstni boter ene take organizacije na Primorskem, tj. dal sem ji ime in sicer ime »Tigr« (Trst, Istra, Gorica, Reka). Ker moderna policija – nadaljuje Peric – navadno vse izve, mi je začela tudi ta stvar iti po glavi, bil sem že nekako prepričan, da je očitani mi terorizem najbrž v zvezi s to stvarjo«. Končno ga je italijanskji policist Nardis v Ljubljani, ki je bil iz Tržiča in čigar mati je bila Slovenka ter je govoril slovenski jezik, oprostil suma, da je terorist, kljub informacijam iz Rima, ki jih je prejela italijanska policija v Ljubljani.
Med drugo svetovno vojno je Peric deloval v Osvobodilni fronti. Konec vojne je sprejel z olajšanjem in je zagotovo v povezavi z usodo Primorske pomislil, da se ne moremo predati pacifizmu, »sicer se nam bo zgodilo isto kot po prvi vojni; vojna, ki smo jo dobili, bo za nas zgubljena in vse naše pridobitve bodo v nevarnosti, če bomo tolstojanci in ne realisti.«
Po vojni je učil na ljubljanskem učiteljišču. Znanje ruščine, tega jezika se je naučil med študijem na Dunaju, mu je omogočilo, da je ruščino učil na Višji pedagoški šoli v Ljubljani. Umrl je hudo bolan v ljubljanski bolnišnici 16. julija 1955. Tri leta pred smrtjo je bil upokojen. Spoštljivo je Pericovo življenjsko pot ocenil Primorski dnevnik, ki je v takrat spremenjenih časih sledil poti dnevnika Edinost.
Za zaključek tega kratkega pregleda se povrnimo k Pericovi izjavi, da je bil krstni boter primorske antifašistične organizacije Tigr. Zgodovinarji povezujejo nastanek ali točneje nastajanje organiziranega borbenega primorskega antifašizma tudi z uredništvom dnevnika Edinost. Decembra 1924 je bil tu zasnovan zarodek z imenom TIGER, kot akronim (beseda sestavljena iz inicialk), pri čemer naj bi črka E pomenula začetnico besede edini. Ta skupina pod očitnim vplivom Orjune pa se ni direktno nadaljevala v tisti organizaciji, katere začetek je pomenil sestanek na Nanosu septembra 1927, in ki jo poznamo kot Tigr.
Primorski antifašizem, ki ima globoke in trdne korenine ne sme postati predmet manipulacij za vsakodnevno rabo. Povezovati nas mora in biti nam mora za vzor tudi pri strpnem razumevanju preteklosti in pri prenašanju njenih pozitivnih vrednot v čas, ki ga živimo. V posebnih razmerah časa v katerem je nastal, je bil antifašizem primorskih ljudi sicer idejno tudi raznoliko gibanje, ki pa je imelo skupen cilj. Le čemu ga je treba danes ločevati na njegovo domoljubno in na njegovo rodoljubno sestavino, na rodoljubno in na domoljubno duštvo Tigr. To se danes dogaja in tisti, ki želijo ločevati, radi poudarjajo, da so za spravo.
dr. Branko Marušič