Kulturne znamenitosti

KAPELICA V HUDEM LOGU

Kapelica v Hudem Logu izhaja iz obdobja po 1. svetovni vojni. Znano je, da jo je okrog leta 1923 na svoje stroške in s pomočjo vaščanov zgradil domačin, zidarski mojster Jožef Kačič. Žal je bil ta posvečeni prostor leta 1962 poškodovan in onečaščen. Prvotni kipec so razbili in odtujili, do nedavnega pa je kapelico krasil nadomestni kipec. S skupnimi močmi, denarnimi prispevki in prostovoljnim delom vaščanov KS, donatorjev in drugih darovalcev je bila leta 2016 kapelica prenovljena. Istega leta, so ji meseca maj a blagoslovili skupaj s prenovljenim kipcem Marije Fatimske, zavetnice Hudega Loga.

CERKEV MARIJINEGA VNEBOVZETJA

Cerkev Marijinega vnebovzetja stoji sredi vasi na vaškem trgu po domače rečeno "na placu". Cerkev je prvič omenjena leta 1753. Dne 24. 6. 1915 v času 1. sv. voje so v cerkvi imeli mašo. Po končani maši so vaščane pričakali vojaki, ki so jim dali ukazali, naj se izselijo in gredo v begunstvo. S seboj so vzeli kar jim je v kratkem času uspelo vzeti in nato so se odpeljali na vozovih. Istega dne je bila cerkev porušena. Cerkov so ponovno zgradili leta 1929 s sredstvi iz vojne odškodnine. Blagoslovili so jo 28. 11. 1930.
V vasi so imeli vaškega patrona, ki so ga imenovali sv. Mohor. Na dan 12. 7 . so v starih časih praznovali praznik sv. Mohorja, na katerem so imeli procesijo, ki je potekala skozi štiri oltarje iz jesenovih drv, ki so bili postavljeni na štirih različnih mestih v vasi. Cerkev je poimenovana po Mariji v nebo vzeti, po kateri praznujemo 15. 8. Marijino vnebovzetje. V mesecu oktobru leta 2001 so cerkvi zamenjali cerkveni zvon.

SPOMENIK NOB

DSC01735 Small

Spomenik NOB so postavili med vojno na tako imenovanem krutem trgu, kjer je nekoč svoje veje razprostirala košata kropinca. Kruti trg so tako poimenovali zato, ker so nanj, 21. 12. 1943, Nemci spravili vse vaščane, tudi otroke in starce in jih tam pred božjim hramom pretepali ter mučili. Tistega dne sta na krutem trgu padla tudi dva borca minerskega voda.

Ob trdno stoječi, a odprti meji, so znova družno zapeli pesem o svobodi. Svobodi za katero je padlo 36 ljudi iz Sel, Hudega Loga in Korit. Z obnovljenega spomenika na katerem je izpisan seznam žrtev so celo mrtvi stopili v radostni krog živih.

KALI IN ŠTIRNE

Za tipično kraško pokrajino je značilno, da je sestavljena iz apnenca, ki je vodoprepusten, zaradi česar na Krasu skoraj ni površinskih voda. Že od davnega so se Kraševci srečevali s težavami pri oskrbi pitne vode. Voda je v preteklosti predstavljala najdragocenejšo dobrino, nujno za preživetje ljudi in živali, zato je v kraških vaseh ostalo veliko kalov in vodnjakov iz preteklosti.

Kali so bili namenjeni za napajanje živine, ki so bile naravno ali umetno narejene vdolbine na neprepustnih tleh. V njih se je stekal deževnica.

Ker voda iz kalov ni bila primerna za ljudi, so si le-ti pitno vodo zbirali v podzemnih vodnjakih (štirnah), kamor je odtekla deževnica iz streh.

STARA ŠOLA

Leta 1894 je avstrijska oblast sezidala v Selah šolsko poslopje. Učni jezik je bil slovenski in prvi učitelj je bil Franc Vodopivec, ki je poučeval izmenoma po tri dni na teden v Selah in po tri dni v Brestovici. Nekaj let pozneje je bila nameščena še Angela Slokarjeva, kot učiteljica za ročna dela.
Po vrnitvi iz izgnanstva so Selani od nove oblasti zahtevali prostore za osnovno šolo. Pouk v slovenščini se je ponovno začel leta 1921 v neki bivši vojaški baraki. Ko pa je ta dotrajana baraka razpadla, se je pouk nekaj časa nadaljeval v hiši pri Ključarjevih, saj je bila prva obnovljena. Tam sta poučevala učitelj Franc Vodopivec in njegova hči Bernarda. Ko pa je v Italiji zavladal fašizem, so slovenščino v šoli zatrli. Začeli so najprej z uvedbo ene italijanske ure dnevno, končali pa tako, da je bila obvezna samo italijanščina, slovenščino pa je bila popolnoma ukinjena. Odpustili so učiteljico Vodopivčevo, ki je bila zavedna Slovenka in jo nadomestili z uvoženimi italijanskimi učitelji. Novo šolsko poslopje so Italijani sezidali leta 1929, v katerem so pučevali trije učitelji iz Italije.
Danes je šolsko poslopje last krajevne skupnosti Sela na Krasu, ki ga oddaja tudi v najem.

SPOMINSKO OBELEŽJE FILIPU PERICU

Filip Peric je bil slovenski profesor in novinar, ki se je rodil 22. maja 1886 v Selah na Krasu. Umrl je 16. julija 1955 v Ljubljani. Ohranjena in objavljena je njegova avtobiografija, napisana leta 1945. V tem spisu je kar bežal skozi svoje življenje, zato je v njem več neznanih in nepojasnjenih prilog.