Zgodovina pravi, da so tod nekoč pasli ovce in da se je prvotno naselje razprostiralo na področju današnjih Korit. Šele kasneje, ko je na tem delu začelo primanjkovati paše, naj bi se prebivalci s čredami vred preselili v Sela in Hudi Log. Tu živeči ljudje smo tesno povezani z naravo, zato skrbno varujemo zaklade, s katerimi nas je obdarila na tem prelepem delu Zemlje. Čeprav nam sušna obdobja rada ponagajajo s požari, se iz roda v rod prenaša skrb za ohranitev borovega gozdiča, ki se razpenja preko Strlokve in dvigajočega se pobočja od Vojščice do Sel, Korit ter Hudega Loga, v katerem se je, v minuli vojni, bila ena najbolj krvavih bitk med na hitro vkup zbranimi partizani in nemškimi oklepniki. »Tukaj smo Slovenci,« so z upornimi, a zgovornimi črkami zapisali na porušenih hišah ob koncu svetovne vojne leta 1945. S temi besedami so želeli tudi mednarodni razmejitveni komisiji dati jasno vedeti, na kateri strani meje želijo živeti. 

Najstarejše sledove poselitve na območju med vasmi Sela na Krasu, Korita na Krasu in Hudi Log najdemo severno od današnje ceste Sela na Krasu–Vojščica, na Mlakah. Tu je nekoč stalo prazgodovinsko gradišče imenovano Podgrac. Na osnovi keramičnih najdb je le-to opredeljeno v pozno bronasto in železno dobo. Gradišča so imela v tem času različne funkcije. Služila so kot naselbine, opazovalne točke, ograde za živine itd. Gradišče Podgrac sodi med najmanjša ravniška gradišča, saj obsega površino v velikosti 0,23 ha in leži le 20 m višje kot cerkev Marijinega vnebovzetja v Selah. Danes lahko na terenu  opazimo le ruševino nekdanjega zidu, ki je obdajal gradišče, notranjost pa je močno uničena, zaradi številnih vojaških jarkov iz 1. svetovne vojne. Podgrac je obdan z nižjimi in bolj ravnimi predeli, zato omogoča predvsem pregled neposredne okolice, kjer se nahajajo kmetijska zemljišča. Glede na velikost ima izredno veliko površino poljedelskih zemljišč v okolici, kar priča v prid špekulacijam o pomembnosti ograde. Na Podgracu – z izjemo topografskih ogledov, arheoloških raziskav še ni bilo.

 



Leta 2001 so člani Jamarskega društva Temnica na ledini, severno od Sel na Krasu, odkrili novo manjšo jamo, v kateri so našli veliko živalskih kosti, nekaj človeških ter več rimskodobnih najdb. Arheoloških izkopavanj na tem mestu še ni bilo, vendar najdbe kažejo na uporabo jame v času po zadnji tretjini 1. stol. pr. n. št.

 

 

PRVA SVETOVNA VOJNA

Na ozkem področju kraške planote okrog Sel in sosednjega Doberdoba ter Fajtega hriba so se v letih groze (med 1915 in 1918) Italijani tolkli z avstrijsko vojsko. Zdajšnja Sela na Krasu so Italijani poimenovali v Sella della Trincee. Nekaj mladih vaščanov je bilo mobiliziranih v Avstrijo. Zadeve  na fronti so kmalu postale nevzdržne. Sredi julija 1915 so avstrijski oblastniki zbrali prebivalce Sel in jih nagnali na vozove ter jih odpeljali v Zgornjo Avstrijo, večinoma v Steinklan, Gmünd, Bruck ... Ob vrnitvi so vaščani našli porušeno in uničeno vas, sami pa so bili lačni in praznih rok. Vojna je za seboj pustila le razvaline in Sela so po tem spadala pod italijansko oblast. Obnova vasi se je začela okoli leta 1922 in je trajala do leta 1926. Italijani so v Selah marsikaj spremenili, iz šole so izrinili slovenščino in hoteli v njenih prostorih ugnezditi svojo mladinsko organizacijo.